« Psi
Nove slikce »

Pobeg na višine, na sneg, na sonce

Published 19/03/2010 Gojzer z globokim profilom , Rdeče tevice 2 komentarja

S Tamaro (skavtinjo, ki sem jo spoznala na Islandiji) sva se v soboto, 13. marca usedli v njen avto in odrinili iz Valladolida proti Kantabriji. Na poti je snežilo in moja sopotnica je prvič vozila v snegu. Po nekaj pijačah v okoliških vasicah in srečanjih s Tamarinimi znanci sva se ustalili v Reinosi, prijetnem mestecu pod gorami. V svoje stanovanje naju je sprejel Chema, še en Tamarin prijatelj, po poklicu smučarski učitelj, katerega domovanje je vedno polno ljudi… Predvsem tistih, ki z njim delijo pisarno – snežna pobočja smučišča Alto Campoo. Čez dan učijo, večere preživljajo pri njem, potem pa tam še prespijo, ker je tako pač bolj udobno kot hoditi domov na drug konec mesta. Sem opazila, da ima že skoraj vsak ključe ali celo svojo sobo. In še vedno ne vem, kdo tam stalno prebiva in kateri so le obiskovalci. 😀

Tako smo sobotni večer skupaj (zaradi utrujenosti sicer bolj klavrno) praznovali Tamarin in Chemin rojstni dan, sledila pa je nedeljska smuka. Wiiiii!!! 😉 Začelo se je sicer v mrazu in takšni megli, da nisi videl ničesar drugega kot belino, belino, belino… Ampak proti popoldnevu se je zjasnilo in otoplilo, odprli so več prog. Uživancija je postala popolna! 😀 Ker so učitelji (kot se spodobi) učili, sta nama s Tamaro družbo delala Javi in Alvaro, dva super fanta iz Baskije.

Večer – kot iz pravljice. V gostilni odmaknjene gorske vasi smo sedeli za mizo, gostje so se med seboj vsi poznali, petletna hčerka gospodarjev se je igrala s profesorji smučanja, kamin je lepo grel majhno sobo, svetloba je bila tako šibka, da si imel občutek, da gorijo samo sveče, mi smo se pogovarjali in smejali. Ob čaju, pivu in kokakoli so postregli s klobasami. Ko sem stopila iz toplega prostora v temno noč, sem lahko opazovala vse zvezde zimskega neba (Orion je bil tako lep!!! ;)) in ljubke kamnite hišice in hiške te vasice. Kot kakšen pocukran prizor iz katere izmed Disneyevih risank… 😉 No, ta resnična risanka se je končala z mojo odločitvijo, da smučarski oddih podaljšam. Tamara se je morala vrniti, meni pa nikakor ni žal, da sem se pustila prepričati in ostala še en dan.

Nazaj v dolini (beri, v Reinosi) sem lahko ugotovila, da družba, v kateri sem se znašla, res živi in diha s smučanjem in za smučanje. Vsi skupaj smo gledali paraolimpijske igre (smučanje, vsekakor), Antonio je zraven dajal strokovne komentarje, Ramon je preverjal, koliko kilometrov prog je na Golteh, Uri je prelistaval katalog zimske opreme, Chema mi je kazal elanove hlače, Elena se je mučila s pospravljanjem ogromnega hamburgerja, Ricardo je napol spal v fotelju in zraven momljal, na katerem alpskem ledeniku bi v poletju imeli izpopolnjevanje, vsi skupaj pa smo se veselili naslednjega dne, ki je obetal jasnino in sonce…

In res se je ponedeljek izkazal kot popolni dan za zimske radosti. Kar verjamem jim, da je bil to najlepši dan cele sezone. Nebo brez oblačka, sneg odličen, ljudi nič, čakanja nič, odprto vse… Divjali smo navzdol in nič čudnega, da je Chema govorili: »Jokal bom, če me zdaj pokličejo, da bi kdo rad tečaj.« Pa so ga poklicali, pa ni jokal, pa je bilo po koncu slišati le izjave o posrečenih in nadarjenih otrocih začetnikih…

V čast si štejem, da sem bila deležna istih smučarskih lekcij kot Fran, šef učiteljev. Smo se pač srečali z gospodom, ki je baje starosta smučanja na tistem območju in smo nekaj voženj izkoristili za piljenje tehnike. 😀

Pa nikar ne mislite, da te ljudi zanima le eno ali da ostajajo v okvirih formalnega.  David je cel dan preverjal in snemal svoj izum – nekaj med smučanjem in spuščanjem po riti; Amanda je v nekaj urah zamenjala tri oblike desk –  najprej telemark, potem klasične alpske smučke in na koncu še bord; fantje so se kar naenkrat odločili, da osvojijo bližnji vrh in z njega odsmučajo; za udeležbo na nekem zimskem triatlonu so se pred kratkim v enem tednu naučili (in natrenirali) teka na smučeh.

Ko pa sem se s Chemo vračala v dolino, sem ob klepetu lahko ugotovila, da je njihovo življenje res poseben svet. Zimo preživijo na zasneženih pobočjih, na pomlad se po odsmučanih dopoldnevih odpeljejo do morja, kjer se namočijo v Atlantiku in preplezajo kakšno steno, poleti potujejo po Evropi in surfajo na jugu Španije. Pred raznimi priložnostnimi lokalnimi tekmovanji se ob večerih po tečajih smučanja v dolini kondicijsko pripravljajo. Če je potrebno, jim uspe še dodatno delati. Kot v ponedeljek: po celodnevnem smučanju le nekaj minut za tuš in delat v bližnji bar… Vidi se jim, da so srečni in da ljubijo svoje delo, a Chema mi pojamra: »Saj normalen svet nas ne razume. Še mojim staršem ne gre v račun, da kljub končanemu faksu najraje učim smučati in živim drugačno življenje.« Nekaj razmišljanja je spodbudil tudi v meni… Kljub temu, da imam tako rada naravo in zrak in hribe in skavte ipd… > bi si kdaj upala narediti podoben korak in zaživeti drugačno življenje, kjer ni že vnaprej določena pisarna, urnik, kjer ne veš dokončno, kdaj in kako se bo kaj zgodilo, kjer ne hitiš, da boš dopolnil delovno dobo in se upokojil? In ali bi kdaj pozabila na to, kakšno izobrazbo imam in za kaj sem se (ups, se bom) izšolala in kaj je meni primerno in kje so možnosti za dober zaslužek (ali sigurno delo) in bi bolj mislila na to, v čem resnično uživam??? Je delo le delo, da preživiš, ali je delo izpolnitev, nekaj kar ljubiš, nekaj kar ni osem ur trpljenja na dan, temveč nasprotno: osem ur veselja??? Saj se mi zdi, da tisti izstop iz »normalnega« sploh ni možen, ampak pa drugi strani se v meni oglaša: »Kaj pa če je to samo izgovor?«

2 Odgovori to “Pobeg na višine, na sneg, na sonce”

Feed for this Entry Trackback Address
  1. 1 Jerica 19/03/2010 na 02:09

    Uuu, pa še to: Mislim, da sem prvič, odkar sem v Španiji, videla pravi sončni zahod!!! Tak, ko sonce zaide za obzorje in ne za sosednji blok!!! 😀
    Pa ob vrnitvi v Valladolid sem ob sprehajanju po nočnih ulicah buljila v nebo in skušala zagledati kakšno zvezdo… Ni šlo… Se mi je pa smejalo ob ugibanju, kaj si mimoidoči mislijo o moji nazaj nagnjeni glavi in prizadevanju “zagledati nekaj”…

    Odgovori
  2. 2 alfi 23/03/2010 na 23:19

    supersko! si mi dala mislit:)

    Odgovori

Komentiraj

« Psi
Nove slikce »