Drobne radosti podarjenih si vikendov

Ležati v morju in občudovati Orion. Dokler ne zbledi.

Se z ribiči vrniti med ljudi in poleteti v dan z galebi.

Nevsakdanje, a v bežečih dneh ujeto.

Napolnjena z ljubeznijo

Iskal sem mir, ki ga obljublja svet. Prišel je, a ni ostal dolgo. Dobra hrana me je pomirila, a nikoli do konca nasitila. Lepota sveta in pustolovščine, ki jih ljubim, so mi prinesle veselje, a ne dokončnega miru. Šele ko sem slišal tvoj glas, ki me je vabil k samemu viru življenja, sem spoznal ljubezen in v njej tvoj mir, o Mesija, ki je mir od tebe objetega stvarstva, počivajočega v Božjem naročju. In ko sem postal tvoj učenec, sem naredil prve korake v osvobojenost od strahu, ki mi je razprostrla „vse-Mir“, tako ljubljen, v vsej njegovi lepoti.     (p. Damjan Ristić)

Tudi jaz sem iskala, se trudila in želela miru. Hodila lovit razglede v hribe in natipkane strani v knjižnico. Pa so me razgledi navdali z otožnostjo, nerazumevanje prebranega je za sabo puščalo prazne strani. Sama nisem vedela, kaj potrebujem, niti kako to dobiti, čeprav sem takrat mislila, da vem, kakšna je pot. Sedaj mi je jasno, da se mi niti sanjalo ni. In tako je moral priti ponedeljek. Za njim naslednji. Napolnil si me z ljubeznijo. Neskončno in čisto. Hvala!

Vzemi

Nagovori.

Vzbuja sočutje.

Opogumi k izročitvi, prepustitvi.

Dokaže pripravljenost.

Gradi zaupanje.

Zaseje hvaležnost.

Vero.

On ve.

Moj letošnji post

Spremenenje

Svoje ozke meje,
svojo kratkovidnost
prinašam pred tebe.
Spremeni jih v širino,
Gospod, usmili se.

Vso svojo nemoč,
kar me tlači in hromi,
prinašam pred tebe.
Spremeni jih v moč,
Gospod, usmili se.

Svoje izgubljeno zaupanje,
svojo bojazljivost
prinašam pred tebe.
Spremeni ju v toplino,
Gospod, usmili se.

Svoje globoko hrepenenje
po varnem zavetju
prinašam pred tebe.
Spremeni ga v topel dom,
Gospod, usmili se.

(Eugen Eckert)

ČAS

Tiho nam tečejo dnevi in leta,
Pridejo ino odidejo v vek.
Gore postavi jim celega sveta,
Ne boš zajeziti mogel njih tek.
Dnevi podirajo ure, minute,
Kakor valovi so hitro napréj,
Nesejo s sabo težave, dobrote,
Nič jim ostati na svetu ne smé.

Časa tekočega moč je velika,
Njemu se ukloni vsaka oblást.
Naj se nebeškega stropa dotika,
Mora počasi se nagnit’ in past’.
Turni iz rezan’ga kamnja visoki
Sčasoma tudi poderejo se;
Ino prepadi še tako globoki –
Tudi po malem zasulo jih je.

Tol’ke ni žalosti ne bolečine,
Ni ga sovraštva kdaj imel ta svet,
Ni bilo rane še, ne opekline,
Ki ne zacelila sčasom bi spet.
Čas nam težave in križe prinese,
Rani nam srce in stori gorjé;
Ena minuta nam žalost odnese
Ino ozdravi nam zopet srcé.

Tako odteče v globokem potoki
Hitrega časa grenkost in sladkóst;
‘Z njega zajémajo majhni, visoki
Svoj’ga življenja in d’janja vrednóst.
Eni se vzdigajo, ko velikani,
Mislijo vekomaj biti Gospód;
Naglo omahnejo, sreče pijani,
Čas jih pomete in nese od tod.

Moder si čolnič čednosti napravi,
Z nauki potrebnimi se oskrbí,
Varno na potok deréč ga postavi
Pa dobra dela ‘z potoka loví.
In kadar čolnič življenja doteče,
Stopi veselo na večnosti brod,
On za pretekli čas hudo ne reče,
Dobrega dosti nabral je svoj pot.

Pač je potreba nam zlatega časa,
Ni zamuditi ne ur ne minùt;
Nikdar raztergati zlatiga pasa,
Vsaka minuta je večnosti ud.
Časa je malo nam Stvarnik odločil,
Da bi spoznali, kak drag je za nas.
Časa nakupit’ je z dobrim naročil;
Večnosti cena sedanji je čas.

(Anton Martin Slomšek)

 

Prav(o) nerojenih

Nekaj misli zadnjih dni in nekaj znanja zadnjih let.

Obrniti stran

Filmček o trenutni situaciji v Burundiju. Zanimivo in po videnem zelo resnično.

Burundi

Nekoc bo nekdo odkril dezelo, ki danes vzbuja strah.

Nekoc jo bo odkril nekdo, ki bo videl cvetoce palme na njenem povrsju in ne podgan v njenem podzemlju.

Odkril jo bo, vzljubil jo bo, potem pa bo moral potrpezljivo cakati, da se rane v srcih zacelijo.

Da jaz odpustim tebi, da ti odpustis meni. Da jaz sprejmem tebe, da ti sprejmes mene. Da se te neham bati in pridobim tvoje zaupanje.

Nekoc bo sosed sel do soseda in mu rekel: “Je cas, da z zidu odstraniva bodeco zico?” In bosta prislonila lestvi vsak s svoje strani in si dovolila ugledati drug drugega vrt.

Pogumnez bo odprl vrata dvorisca in radoveden otrok bo smel na ulico. Tja bo prisel se drugi, se tretji. In iznasli bodo igre, ki jih prej niso poznali.

Nekoc se bo nasel nekdo, ki bo dezeli zelel dobro. Varoval jo bo namesto prekrhke lupine mirnih let.

Nekoc bo nekdo kljub belim valovom in drobnemu pesku pozabil nase, odmislil omamne koktaile in svojo moc zrtvoval za zascito obupanih.

Nekoc bo nekdo…

In ce ga ne bo?

Potem s hrepenenjem cakam na dan, ko bo odlocna roka nekoga udarila po mizi ter poslala domov vse, ki so dezelo odkrili, a je niso vzljubili.

Poglej okoli sebe …

… in boš videl, v kako čudoviti deželi živiš.

Gordijski vozel

Slovenci ljubimo dokazovanje. In da bi pokazali, kako smo nekaj posebnega > si trpamo urnik. In da bi pozabili, da morda ne odstopamo zadosti od povprečja > si trpamo urnik. In da bi utopili svojo žalost ob spoznanju, da je nekdo boljši od nas > si trpamo urnik. In da bi nam vseeno nekje nekaj uspelo > si izmislimo “šport”, si izmislimo norost, si natrpamo urnik.

Saj ne gre za trpanje urnika le zato, da bo koledar počečkan. Kje pa… Borimo se, da bomo potem vsi pametni. Da bomo potem vsi ambiciozni. Da bomo potem vsi dokazali, kako je vsak boljši. Da bomo potem vsi vse znali. Da bomo potem večja konkurenca drug drugemu.

In se izgubimo v naglici, v kolesju družbe, v brezbrižnosti odnosov. Družina postane skupina oseb, ki spi v približno sosednjih prostorih. Nič kaj več in nič kaj manj. To je povezanost »najbolj povezanih« ljudi. Prijatelji pa? To so tisti, katerim rečeš: »Z veseljem bi šel s tabo na kavo, ampak saj veš, kako je – ni časa.«

No, in potem se pojavi nekdo, ki ima tega zadosti. Svetla izjema želi spremeniti svet. Najprej svojega. Dovolj je bilo depresije, dovolj je bilo polovičarstva, dovolj je bilo odrekanja čajčkanju in klepetom, ki razvedrijo dušo. Čas je za spremembo.

Spreminjevalec sveta si uredi urnik, izbriše polovico aktivnosti, na katerih bi lahko blestel, uniči si nekaj odstotkov prednosti, ki bi jo s pridobljenimi kompetencami čez nekaj let lahko uveljavljal nasproti svojim konkurentom, prosilcem za službo. Ampak žrtev se zdi vredna in svetlogledi junak se veseli vseh bližnjih, za katere bo končno imel več časa.

A glej ga, zlomka! Ti njegovi nimajo časa zanj. Je treba to, je treba ono… Ostali so v vrtincu lastnega sveta. Niso izstopili. In spreminjevalcu sveta začne ugašati žar svetlega pogleda. Njegovo neizmerno pričakovanje se spremeni v razočaranje. Postane osamljen. Odprtih rok in srca za tiste, ki le bežijo mimo. Ki se nimajo časa ustaviti.

Ponovno se lahko napije domačnosti le iz smrčanja, ki prodira skozi stene in sedaj sam posluša izgovore o »kavi kdaj drugič«. Tem se morda pridruži še tu in tam kakšna pikra glede »ti, ki imaš čas…« in nek občutek, ki si ga ne prizna, pa vendar se mu zdi, da je čisto sam in nerazumljen na tem svetu. Roke so odprte, srce čaka in duša postane žalostna.

Kako se rešiti iz tega? Najbolje bo do zadnje minute napolniti svoj urnik. Tako ne bo nihče opazil, da bi morda lahko bilo kaj narobe. Potem bomo vsi zadovoljni. Potem bomo vsi pametni. Potem bomo vsi ambiciozni. Potem se bomo vsi dokazali. Potem bomo vsi vse znali. Le zakaj bi potem kdorkoli potreboval svojega bližnjega?