Ajajaj

Uf, kako sem jezna!!! Grrrr… No, tako zelo sem jezna, da mi najbolj pase sedeti v knjiznici in se uciti… Ce bi sla domov, bi samo stresala slabo voljo na svoji nichudegasluteciinnicesarkrivi cimri ter razmislajala o krivicnih sosedih… In seveda si nikogar ne bi zelela srecati na stopnicah… Se najmanj pa bi hotela odgovarjati na vprasanja ala Kako si?… Ajej, kak zakompliciran clovek sem… Pa zgleda, da je v vsaki stvari nekaj dobrega… Bom vsaj prisla na tekoce s snovjo mednarodnega zasebnega prava… 😀

Psi

Tile Španci imajo neverjetno radi kosmate štirinožne prijatelje. Z njimi se sprehajajo povsod, najpogosteje brez vrvice ali nagobčnika. Se zgodi, da se ti kakšen mali kosmatinec kar zažene pod noge v kakšnem baru.

Zelo radi pa se s psi tudi pogovarjajo. Predvsem starejše generacije. Teme pogovorov variirajo, vedno se pa začne z ukazovanjem: “Pridi sem, sem sem rekel… A ne slišiš? Sem ti že povedal…” Mogoče bi lahko za domačo nalogo na našem tečaju španščine uvedli prakticiranje takšnih monologov. Ali pa samo zapisovanje v parku slišanega. 😀

Špičaki iz izložbe

Niso moji… Nisem jih navajena… Malo so tuji… Včasih so mi všeč, včasih vzbudijo začudenje, včasih mi sploh niso všeč, včasih jih primerjam s svojimi čevlji, včasih jih le opazim…
Predstavljajo španske navade, obnašanje tukajšnjih ljudi… Moje opazke in moje zaznavanje…
Čeprav tega ni vedno zaslutiti, skušam sprejeti in razumeti…