Samo to še naredim, potem pa lahko v miru umrem!
ali
To naredim, četudi umrem!
ali
Če človek v življenju ni odkril ničesar, za kar je pripravljen umreti, ni sposoben živeti. (M. L. King)
ali
Kaj mi mar, gremo do konca!
ker…
… sem toliko naredil za to > naj se mi povrne!
ali
… ker s tem želim narediti nekaj dobrega? nepozabnega? zapisanega v zgodovino? velikega?
zase?
za druge?
za slavo?
za denar?
za izpolnitev sanj?
???????????????????????????????????????????????????????????????????????????
Kaj?
Zakaj?
Moram previdno izbrati?
Znucan podplat 
Dejte napisat kak komentar. Men se debatira.
Naj bodo naši pravi cilji tako preprosti, da jih bimo razumemo brez globokih misli.
Naj bodo cilji več od moči besed in človeškega razuma.
*da jih bomo razumeli
A niso preproste stvari tudi z besedmi izrazljive in z razumom doumljive?
Za najbolj preproste stvari so besede in razum pretežak sistem izražanja. Pač so. Le čutiti jih je treba, zaznati …
Nevarno si je postavljat visoke cilje, če nimaš dobre obutve in tople obleke (ker je zgoraj mrzlo). Pa kondicije. Če je pa cilj najvišji, moraš pa tud bit pripravljen na nizko koncentracijo kisika v zraku. Na vse to pač moraš pristat, če hočeš doseči sanje, ker sanje so ponavadi obešene visoko na nebu (tam nekje kot mavrica) in jih je potrebno obrati tako kot jabolka. Jaz si ponavadi izberem samo tiste, ki so obešene nad oblaki, zato da v primeru padca padem na mehko:))
🙂 A sem zadela? hihi
Ej, Manca, ti maš same fajne ideje! 😀 😀 😀
Seveda, dobra obutev je potrebna… Topla obleka pa – hmmm? Kaj pa če greš zelo blizu soncu? 😉
Btw kam pa ti postavljaš cilje in kje obiraš sanje?:)
Hja, kaj pa vem… Tisti visoki cilji tam nad 8000m niso cilji, ampak sanje… Takšne, zaradi katerih se ni treba zbuditi, da bi jih uresničila… Jih pustim v miru tam nekje v objemu oblakov in med vrsticami dobrih knjig…
V bistvu ugotavljam, da so moji cilji zelo kratkoročni. Daljnoročne so želje; mogoče zato, da jih lažje opustim ali sprejmem opustitev, če niso izvršljive.
»Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel. Kdor išče pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.«
Legendarni Nejc (Jerica, saj ga poznaš, on je ljubil gore?)
Ko prvič stoji na vrhu sveta, “po desetletju garanja, samoodpovedi, tveganja, sanj in hrepenenja” spozna: “Smisla ni, cilja ni, le večna pot je v meni, pot in postaje ob njej.”
Za debato: “Odpovedati se cilju je veliko teže, kakor doseči ga.”
S temle zadnjim (odpovedati se cilju je veliko teže, kakor doseči ga) se pa v veliki meri strinjam… Da človek to (odpoved cilju) sam v sebi sprejme in s tem mirno živi celo življenje in si ne očita in si ne dela iluzij in ne misli na zamujeno priložnost in je srečen še naprej (ne pa da ga še kar nekaj žene in preganja in sili k novim poskusom) > to je lahko prava umetnost, res!!!
Tut sama se težko, težko odpovem kakšnim svojim planom, za katere izgleda, da jih ni mogoče doseči… (mislim, jih je mogoče, ampak nesmiselno in po sami trmi ter neracionalno) Ko si nekaj zamislim, pa mi drugi izvedbo preprečijo ali pa samo izrazijo svoje nestrinjanje > to je nekaj najhujšega… Najhujše je sprejeti, da je to, da se ženem za določeno stvarjo res nesmisel in tako izvedbo opustiti… Postanem kar slabe volje in ta me drži, dokler ne najdem novega podviga…
Samo pri meni gre za banalne primere… Jaz se nekega dne spomnim, da bi nekam šla, en teden o tem razmišljam in sanjam in urejam stvari… No, potem vse skupaj z grenkim priokusom in prav slabe volje opustim (se odpovem cilju)… Kako težje mora biti šele tistim, ki za dosego nekega cilja delajo celo življenje! Volja mora biti močna, da zmoreš reči “ne”.
Se odpovedati cilju postati smučarski učitelj … težko? Hm … ostanejo nepozabna smučanja in vzponi pozimi in plezanje, kolo, čoln po divjih rekah (namesto surfanja) … poleti.
Hja… Ko se men vedno lušta debitirat v tistih nočeh, ko bi mogla študirat… Pol se morm pa nazaj držat, da ne bi sam na internetu visela pa o kakih (kao) globokih temah študirala… Ko izpit naredim, pa kam pobegnem in pozabim na vse skupi…
To sm napisala zato, da bote razumeli, zakaj provociram neko debato, pol se pa nč ne oglasim… 😛
Vso srečno (in znanja) na izpitu :).
Torej…
Meni se pač zdi, da niso vsi cilji / želje toliko vredni, da bi za njih žrtvovala vse… Kak tak tudi mora biti, ampak v tem primeru se mi zdi dosti bolj plemenito, da se žrtvuješ za druge, ne zase… To slednje se mi zdi malo preveč egocentristično…
Pa da izlijem na računalniški ekran tisto, kar že vseskozi tli v meni… Zdaj je mogoče že tudi zadosti daleč, da me ne boste ravno izobčili in proglasili za čarovnico ali v kletki tunkali v Ljubljanico…
Tole moje razmišljanje je spodbudila naša olimpijka Petra Majdič, še bolj pa odzivi na njen uspeh (norost?). Brala sem cele hvalospeve o njenem ravnanju in članke o tem, kakšen zgled nam je, pa še poplave odlikovanj in raznoraznih pohval…
Bom odkrito povedala, da meni sploh ni nek zgled in vir posnemanja… Žrtve se mi zdijo malo prevelike… In da bi vsi na splošno ravnali v tem duhu > to se mi pa sploh zdi katastrofalno… Sem mnenja, da nekje pač mora biti meja, ko rečeš: “Dovolj. Ne grem naprej.” In da še zmeraj sprejemaš sam sebe in prav tako ceniš svoj trud…
Včasih so skrite vrednote več vredne od tistih, ki jih opazi cel svet…
Bolj mirno sem spala (in z večjim občudovanjem sprejela), ko je Tina Maze previdno odpeljala smuk, kot pa ko je Petra Majdič na pol mrtva na cilju lovila sapo in je Slovenija slavila diamantno ipd. bronasto medaljo… Mene to dogajanje še sedaj navdaja z neko tesnobo…
Matej, hvala za lepe želje! Sej zdej je že mim (zato se pa spet lahk oglašam ;)). Je šlo, ja 🙂 Sm mela srečo in znanje.
Fantastično 🙂