V začetku marca sem dobila poseben obisk. Iz daljne dežele sta prišli dve sošolki – Manca in Tanja. S sabo sta prinesli okus po slovenskem (marmelado, potico – njam:)) in smisel za dogodivščine…
1. dan: Madrid. Sklenile smo spoznati špansko prestolnico. A ker nismo turistke kar tako, smo si privoščile oglede, ki jih navaden popotnik spregleda. Še predstavljate si ne, kakšno je madridsko podzemlje, tamkajšnja policija in stavba, na kateri vihra slovenska zastava. Drugi del obiskanih zanimivosti je bila hiša na obrobju, kjer je čez dan domovala prtljaga. Značilnost tega kotička Madrida je neverjetno izrazit špansko-fiesterski ritem življenja. Vsaka zabava pusti svoj pečat in ti se kot neizbrisen spomin kažejo v polomljeni stopniščni ograji, pokvarjenih vratih stranišča in zaspanih prebivalcih v začetku popoldneva… Tekom dneva nam je delal družbo Miguel – skavt s Portugalske, živeč v Madridu, poznan z Islandije (Bi-Pi, ti si res car, lej kaka poznanstva sklepaš 
).
2.dan: Valladolid . Okus polvoronov (španske slaščice, ki jo najbolj jedo okrog božiča) nas je spremljal ob sprehajanju po valladolidskih ulicah… Z očmi turista sem si tudi jaz ogledala moj faks (katerega fasada je najlepši baročni primerek v mestu) in še nekaj podobno vsakdanjih stvari – Fuente Dorada, Plazo Mayor,Cerkev sv. Pavla… Po brazislkošpankoevropskem kosilu smo s Kolumbom (ki je, mimogrede, umrl v Valladolidu) zaplule po morjih tja do Amerike, večer pa preživele v čisto slovenski družbi. Dobili smo se vsi Slovenci, ki naj bi živeli v prestolnici Kastilje in Leona + obiskovalki. 
No, to je bilo vsega skupaj le pet ljudi, ampak bilo je prijetno, tako da nas čaka ponovitev.
3. dan – Segovia. Čudo vseh čudes: rimski akvadukt! Še zdaj mi ni čisto jasno, kako je voda tekla po njem… Baje, da naj bi bil zgornji »kanal« malo nagnjen… Manca, ti si kaj odkrila? Drugače pa se v Segovii najde še en pravljični grad v obliki ladje, gotska katedrala, obzidje, ki obkroža mesto, prekmurske štorklje na cerkvenem zvoniku, pice, mraz in dež. Ampak če imaš čas za posedanje in čvek, to slednje niti ne moti vzdušja…
4. dan – Valladolid. Čas, da spoznamo, da Valladolid ni turistično mesto… Ni spominkov, ni kartic (no, so take s slikami iz sedemdesetih let), ni turističnih prodajaln… Imamo pa Zaro in Pimkie in Bershko… Pa nesrečne churrose, za katere še sedaj ne vem, ob katerih urah jih strežejo… To pomeni, da smo jih zamudile in da bom poiskala recept in vas povabila k sebi domov na pokušnjo… Za naslednji obisk pa obljubim, da se bom bolj potrudila in naštudirala »urnik«. Za tiste, ki ne veste kaj so churrosi: prevod iz slovarja – oljni obročki. Slaščica, podobna flancatom ali vafljem… Ni krhko, je pa mastno in sladko in se pomaka v gosto gosto vročo čokolado… Za poskusit, res…
Punci, hvala za obisk in super družbo! Jaz sem uživala, upam, da tudi vama ni žal, da sta prišli…
Ob koncu tega reportažno-dnevniško-zmedenega pisanja vsem bralcem pošiljam prav lepe pozdrave iz Valladolida in spodbujam tiste, ki pomišljate o turističnem obisku… Agencija Trg enajstih hiš gosti vse zainteresirane…
*oglasna objava. ( ampak je subliminalno napisano, tako da se ne opazi 
)
-
- Ob odhodu iz prestolnice – z Miguelom, Manco in Tanjo
-
- San Pablo v Valladolidu
-
- Na tistem pravljičnem gradu
-
- Dej pomahi nazaj, no! :)
-
- Tole je Segovia
-
- skrivnost skrivnostna
-
- Na jug!
-
- …ki se je povzpel na turn, da vidi svoje kraljestvo
-
- da ne bi sonce poškodovalo njene prelepe bele kože
-
- Pika Nogavička ima konkurenco
-
- ne zna odgovorit prav vsak
-
- da se ne izgubimo
-
- in Jerica in Tanja
-
- Kastiljska pokrajina
-
- Plaza España
-
- brez komentarja :D
-
- Dobro jutro!
-
- Kolumbova hiša – Valladolid
