Bosa noga

Spet sem doma. Bolj kot ne me ponovno lahko označuje opis z dna strani. In on iz sredine. Pravzaprav oba skupaj, plus še malo osebne rasti (ki upam, da je bila prisotna, hihi ). Kaj je drugače? Berite in boste mogoče zaznali. Lahko pa izkoristite boljšo ponudbo in pridete na obisk. (op. ne v študenstki dom, temveč za Bežigrad ali na sončno Štajersko ) 

Descalzada

19. septembra 2009 sem se odpravila na pot proti zahodu. Po petih dneh me je pripeljala v mesto, ki ga v Sloveniji poznajo le redki športni navdušenci in zgodovinarji. Moj dom za skoraj eno leto je postal Valladolid, po domače Pucela. Od tam je (zaenkrat še) večina mojih misli in prispevkov na tem blogu. Tam je blog tudi nastal, ko so sporočili, da bo prejšnji ukinjen (hihi, pa se ga še zmeraj lahko vidi ).

In kdo sem bila v Španiji med temi temnimi, vročekrvnimi, odprtimi, neskončno prijaznimi, a tudi preračunljivimi ljumi?

Klicali so me Jeri, Jerika, Džej Kej, Džerika, Džesika, Rubia in še kaj. Ampak po mojem mnenju sem sama v sebi ostala ista Jerica. Res je, da sem prišla v neznani svet, ki ni bil obremenjen s predstavami o meni in res je, da bi lahko prevzela kakršnokoli vlogo, si nadela kakršnokoli masko, ki bi se razlikovala od tiste domače, ki je tako pričakovana, predvidljiva, zahtevana in zaželjena. Vendar mislim, da nisem bila zelo drugačna kot doma.

Imela sem več časa, kar je bilo dragoceno darilo mojim mislim in doživljanju, uspešna sem bila na faksu, kar mi je dajalo krila samozavesti, bila sem pogumna in to mi je naklonilo veliko prijateljev ter skavtskih sester in bratov. Ko sem se počutila majhno (in tudi ob drugih priložnostih ), sem šla na obisk k najboljšemu prijatelju, ki je doma povsod, in on je mojo nemoč dopolnil s svojo vsemogočnostjo.

Doživela sem veliko lepega in čeprav me je včash dajalo domotožje, mi ne bo nikoli žal, da sem bila za devet mesecev postavljena točno na tisto točko sveta.

Seveda sem bila po svoje posebna. Daleč naokoli sem slovela kot človek, ki ga zanima vse in ki počne vse. Pustila sem si sanjati in na vso moč sem se trudila svoje sanje tudi uresničevati. Včasih je to izgledalo nemogoče, a spoznala sem, da “nemogoče” ne obstaja.

Na nek način sem bila samotar, ko sem si želela izkoristiti priložnosti, ki drugih niso mikale ali pa v trenutkih, ko sem se na videz družila le s soštudirajočimi za isto mizo v knjižnici. Po drugi strani sem bila zelo odprt in vedno s prijtelji obdan osebek, ki mu je španska mentaliteta zelo ugajala. Ne dvomim v to, da sem bila edini erasmovec, ki je v Valladolidu postal tako doma in predvsem tako udomačen od ljudi, ki tam živijo.

Če se dobro spomnim, sem na začetku hotela vse spremeniti. Hotela sem živeti “v Španiji kot doma.” To je jemalo zadovoljstvo meni in verjetno vsem, katere sem  hotela “spreobrniti”, jih narediti za “Slovence”. Sčasoma sem to krizo presegla in začela špansko kulturo sprejemati v polnem pomenu besede. Nazadnje sem jo vzljubila.

Vedno pa sem ostala bahač, ko se je govorilo o Sloveniji. Tega se nikoli nisem mogla, niti želela otresti. A sama sebi ne zamerim. Mislim, da to bahanje preprosto izvira iz moje ljubezni do domovine. Upam, da je zato opravičljivo.

V Valladolidu mi je sonce sijalo na vso moč. Tudi mraz je bil takšen, kot ga še nisem doživela. Dan, ko se sonce in mraz pojavita v istem trenutku, pri nas doma poimenujemo ”idealen dan za smučanje”. Pa so pravzaprav vsi dnevi v našem življenju sestavljeni iz sonca in mraza. Le zakaj jih ne imenujemo idealne?

P.S. Obetala sem razlago trgovine s čevlji. Danes mislim, da to le-ta ni potrebna. Kaj pomenijo gojzarji, tevice, špičaki, čevlji z zelenimi vezalkami (in kar je še tega) lahko preberete v prvi objavi pod vsako rubrike. Če vam ni jasno, pustite prosto pot svoji domišljiji. Pa srečno!

Znucan podplat

Ko bom imela malo več časa, bom malo posodobila opis same sebe…

Pa obrazložila, kaj pomeni tale trgovina s čevlji tukaj… hihihi

Preudarna levinja

“Kdo si ti?!” je bilo prvo vprašanje, ki sem ga kot komentar dobila postavljenega na (mojem starem, prvem, ne edinem, preudarno-levinjskem)  blogu. In sem se malo zamislila… Verjetno je res prav, da najprej povem, kdo sem.

To, da sem bila med skavti poimenovana za Preudarno levinjo, si verjetno že opazil. Drugače pa je moje ime Jerica, pišem se Koren. Živim v (zame še vedno lepi ) Šaleški dolini – natančneje v Lokovici, vendar je od gimnazijskih let naprej moj drugi dom tudi Ljubljana. Če me boste iskali v kakšni množici skavtov, me lahko prepoznate po svetlo modri rutici s črnim in rumenim trakom. Veste čigava je? Ja, od Velenja!!!

Sem v letih, ko so menda možgančki še dovolj dovzetni za takšno in drugačno kravžljanje. Zato jih pridno ohranjam pri kondciji. Hodim na faks (na pravno fakulteto) in se bolj ali manj navdušeno učim, da ne bi slučajno zakrneli.

Ampak faks še zdaleč ni moje življenje. Tisto, kar dela moje dneve sončne, so skavti, prijatelji, večno nori podvigi v študentskem domu, ples, čajčkanje s tem in onim, smučanje pozimi in potovanja poleti, debatiranja brez konca, hribi in sanjarjenja o najvišjih gorah, kolesarjenje, branje dobrih knjig, glasba, uživanje v nepredvidljivosti prihodnjih trenutkov, predajanje sedanjm… Vesela sem svojega življenja in takrat, ko se mi zdi, da sem še posebej optimistična, si rečem (kot je rekel nekdo, katerega ime sem že pozabila): “Ko gledam prihodnost, jo vidim tako svetlo, da me kar zaslepi.”