Nekoc bo nekdo odkril dezelo, ki danes zbuja strah.
Nekoc jo bo odkril nekdo, ki bo videl cvetoce palme na njenem povrsju in ne podgan v njenem podzemlju.
Odkril jo bo, vzljubil jo bo, potem pa bo moral potrpezljivo cakati, da se rane v srcih zacelijo.
Da jaz odpustim tebi, da ti odpustis meni. Da jaz sprejmem tebe, da ti sprejmes mene. Da se te neham bati in pridobim tvoje zaupanje.
Nekoc bo sosed sel do soseda in mu rekel: “Je cas, da z zidu odstraniva bodeco zico?” In bosta prislonila lestvi vsak s svoje strani in si dovolila ugledati drug drugega vrt.
Pogumnez bo odprl vrata dvorisca in radoveden otrok bo smel na ulico. Tja bo prisel se drugi, se tretji. In iznasli bodo igre, ki jih prej niso poznali.
Nekoc se bo nasel nekdo, ki bo dezeli zelel dobro. Varoval jo bo namesto prekrhke lupine mirnih let.
Nekoc bo nekdo kljub belim valovom in drobnemu pesku pozabil nase, odmislil omamne koktaile in svojo moc zrtvoval za zascito obupanih.
Nekoc bo nekdo…
In ce ga ne bo?
Potem s hrepenenjem cakam na dan, ko bo odlocna roka nekoga udarila po mizi ter poslala domov vse, ki so dezelo odkrili, a je niso vzljubili.
0 Responses to “Burundi”