Slovenci ljubimo dokazovanje. In da bi pokazali, kako smo nekaj posebnega > si trpamo urnik. In da bi pozabili, da morda ne odstopamo zadosti od povprečja > si trpamo urnik. In da bi utopili svojo žalost ob spoznanju, da je nekdo boljši od nas > si trpamo urnik. In da bi nam vseeno nekje nekaj uspelo > si izmislimo “šport”, si izmislimo norost, si natrpamo urnik.
Saj ne gre za trpanje urnika le zato, da bo koledar počečkan. Kje pa… Borimo se, da bomo potem vsi pametni. Da bomo potem vsi ambiciozni. Da bomo potem vsi dokazali, kako je vsak boljši. Da bomo potem vsi vse znali. Da bomo potem večja konkurenca drug drugemu.
In se izgubimo v naglici, v kolesju družbe, v brezbrižnosti odnosov. Družina postane skupina oseb, ki spi v približno sosednjih prostorih. Nič kaj več in nič kaj manj. To je povezanost »najbolj povezanih« ljudi. Prijatelji pa? To so tisti, katerim rečeš: »Z veseljem bi šel s tabo na kavo, ampak saj veš, kako je – ni časa.«
No, in potem se pojavi nekdo, ki ima tega zadosti. Svetla izjema želi spremeniti svet. Najprej svojega. Dovolj je bilo depresije, dovolj je bilo polovičarstva, dovolj je bilo odrekanja čajčkanju in klepetom, ki razvedrijo dušo. Čas je za spremembo.
Spreminjevalec sveta si uredi urnik, izbriše polovico aktivnosti, na katerih bi lahko blestel, uniči si nekaj odstotkov prednosti, ki bi jo s pridobljenimi kompetencami čez nekaj let lahko uveljavljal nasproti svojim konkurentom, prosilcem za službo. Ampak žrtev se zdi vredna in svetlogledi junak se veseli vseh bližnjih, za katere bo končno imel več časa.
A glej ga, zlomka! Ti njegovi nimajo časa zanj. Je treba to, je treba ono… Ostali so v vrtincu lastnega sveta. Niso izstopili. In spreminjevalcu sveta začne ugašati žar svetlega pogleda. Njegovo neizmerno pričakovanje se spremeni v razočaranje. Postane osamljen. Odprtih rok in srca za tiste, ki le bežijo mimo. Ki se nimajo časa ustaviti.
Ponovno se lahko napije domačnosti le iz smrčanja, ki prodira skozi stene in sedaj sam posluša izgovore o »kavi kdaj drugič«. Tem se morda pridruži še tu in tam kakšna pikra glede »ti, ki imaš čas…« in nek občutek, ki si ga ne prizna, pa vendar se mu zdi, da je čisto sam in nerazumljen na tem svetu. Roke so odprte, srce čaka in duša postane žalostna.
Kako se rešiti iz tega? Najbolje bo do zadnje minute napolniti svoj urnik. Tako ne bo nihče opazil, da bi morda lahko bilo kaj narobe. Potem bomo vsi zadovoljni. Potem bomo vsi pametni. Potem bomo vsi ambiciozni. Potem se bomo vsi dokazali. Potem bomo vsi vse znali. Le zakaj bi potem kdorkoli potreboval svojega bližnjega?
Celotna vsebina (in sploh začetek) je eno strašno posploševanje. Čisto enostransko orisovanje, brez upoštevanja premnogih okoliščin. In to namerno. Da ne izgubi poante.
Prvemu odstavku je nujno potrebno dodati še nekaj besed, ki so v zgornjem tekstu izpuščene, ker ne pašejo noter… Torej:
Včasih si urnike trpamo zaradi vedoželjnosti. Včasih si urnike trpamo zaradi resničnega veselja do aktivnosti, ki nam urnik zapolnjuje. Velikokrat (na žalost) pa si urnik napolnimo zaradi drugih. Zaradi njihovih pritiskov, zaradi njihovih vabil. Da bi ugajali, da se ne bi nekomu zamerili, da bi pomagali, da bi rešili situacijo… (Dobre) kadre bi radi povsod. In vsaka organizacija bi rada bila najštevilčnejša. Le zakaj? Da bi se dokazala?
Jerca, vrhunsko, čudovito in žal še “kako na mestu”*