Zadnjič sem hotela slišati, kako se po špansko čuje “Prosim, zaključite za danes.”
Pa ni bilo nič, samo luči so se ugasnile…
-
- Reina Sofia – nadomestilo za ljubljanski NUK
-
- Ko začneš pogodbam dodajati barve…
… pa mi bo dišalo še kaj drugega kot limone, med in topel čaj
… pa bo škatlica antibiotikov popolnoma prazna
… pa bom zdrava skakljala naokoli 
juhej
Kakšne sledi bom pustila za sabo v naslednjem letu? Moja pot - se bo srečala s tvojo? Bom vijugala po snegu ali v vsej jasnini – tam visoko pod nebom - letela naravnost? Vzporedno s teboj ali se bosta najini poti križali in nadaljevali vsaka v svojo smer? Se bo v snegu kazala sled padca ali estetsko oblikovane krivulje? Bom počivala na sedežnici, ki me bo kot nevidna sila vlekla kvišku? Me bo zaradi mraza in vetra na njej mrazilo ali me bodo greli sončni žarki?
Križemsvet gredo stopinje,
križemsvet gazi po snegu.
Bogve, kdo je šel pred mano,
bogve, kdo za mano gre.
Vse poti so večno stare,
vse gredo nasproti smrti.
Vsem je na začetku rojstvo,
vsak korak je večno nov.
Križemsvet gredo stopinje,
križemsvet gazi po snegu.
Ena izmed njih je moja,
nanjo pada, pada sneg.
(Bela pravljica. Kajetan Kovič)
Pogumen, blagoslovljen in veder korak v novo leto ti želim!
Lubi Slovenci, čestitke ob dnevu samostojnosti in enotnosti!
Beži… vse beži… Le v dalji planine.
Tam zadaj je naša zemlja zakipela,
zahrepenela, v nebo je hotela,
v višino pognala se kot val,
a v naletu pod zvezdami val je obstal…
Tako strmi zdaj sredi višine
okameneli zanos domovine;
bleste se v daljavi razdrti grebeni,
nad njimi, glej zvezde, čuječi plameni;
ko spi naša zemlja, le one nad njo
skrbe z menoj, bede nad nočjo…
Oton Župančič
Zate in zame in za vse.
Majhno dete, ki izgleda brez moči.
Vendar z njegovega obraza sije milina. Razodeva ljubezen – močno in veliko, ki bo premagala zlo.
Želim ti mirne, srečne in blagoslovljene božične dni.
Slike z gorniške ture: Alto de León – El Escorial z dne 13. decembra leta Gospodovega 2009.
-
- Vse naokoli sama belina (megla) in mraz
-
- Sebastián – moja družba v hribih
-
- Prvi postanek
-
- Razgledi
-
- Pod enim od vrhecov
-
- Tista sedeča gmota na vrhu sem jaz :D
-
- Nad Valle de los Caídos
-
- Ati, to je pa neki za tebe
-
- Na poti
-
- Pogled v daljavo…
-
- Kjer se zemlja dotakne neba
-
- Vrh osvojen!
-
- Sestop
-
- El Escorial
-
- Kapela v osrednjem delu palače
-
- Pred palačo v El Escorialu
-
- Zadekani hribovci
-
- …proti vrtovom…
-
- El Escorial…
-
- Pa res smo bili fajn družba
V soboto sem si ponovno lahko šepetala Župančičeve besede:
A jutri pojdem na goro,
naj se oči mi napijo
višin, daljin, – da z bleskom tem
nasproti pojdem hudim dnem.
In jutri se je uresničil v nedeljo, danes pa so se začeli hudi dnevi… Ampak niso tako hudi… Prvo (pisno & ustno) predstavitev mojega komentarja neke sodbe Sodišča Evropskih skupnosti sem uspešno opravila. Jupi!!! Zdej se pa borit naprej… 
Ampak nedelja > to je bilo pa res nabiranje moči in dviganje duha… In spoznavanje super fajn ljudi. 
Oh, izbranci
Objavljeno 12/12/2009 Zelene vezalke ... in kroj , Čevlji z zelenimi vezalkami 5 CommentsHej!
Verjetno si opazil, da je prejšnji prispevek zaščiten… Verjetno bo še kakšen… Če ga želiš videti, mi piši ali pusti komentar in ti bom poslala geslo. In nikar se ne boj; ne bom preveč omejujoča glede dostopa.
Protected: Izhod
Objavljeno 11/12/2009 Zelene vezalke ... in kroj Enter your password to view commentsDanes se začenja…
Kdaj bodo slike z zasneženih vrhov le še lep spomin? Kdaj bodo prijatelji iz Španije zbežali na sever, ker jim bo tu prevroče? Kdaj ne bomo mogli gledati poročil, ker se nam bodo smilila cela ljudstva, ki jih bodo pomorile tropske bolezni? Kdaj se bomo začeli oboroževati, da nam ne bodo pokradli vode? Kdaj se bomo začeli spraševati, kaj bomo jedli, ker nihče ne bo hotel hrane pridelovati v tako negotovih razmerah? Kdaj bo svet propadel?
Ali ni že danes sneg v dolinah skorajda le lep spomin? Ali ne cvetijo češnje že dandanašnji sredi novembra? Ali danes vemo, katero neurje nam ne bo odneslo hiše? Ali ni poklic kmeta že postal najbolj tvegan izmed vseh poklicev? Ali ni zadnja leta že tradicija, da prebivalci Madrida v poletnih mesecih pobegnejo nekam, kjer se da dihati? Ali si ne rečemo ob vedno pogostejših katastrofah, da to je pa konec sveta? Ali si želimo še hujšega?
Ali ne bi že danes nečesa spremenili?
Ja, danes se začenja… Upanje ostaja…
