Filmček o trenutni situaciji v Burundiju. Zanimivo in po videnem zelo resnično.
Nekoc bo nekdo odkril dezelo, ki danes zbuja strah.
Nekoc jo bo odkril nekdo, ki bo videl cvetoce palme na njenem povrsju in ne podgan v njenem podzemlju.
Odkril jo bo, vzljubil jo bo, potem pa bo moral potrpezljivo cakati, da se rane v srcih zacelijo.
Da jaz odpustim tebi, da ti odpustis meni. Da jaz sprejmem tebe, da ti sprejmes mene. Da se te neham bati in pridobim tvoje zaupanje.
Nekoc bo sosed sel do soseda in mu rekel: “Je cas, da z zidu odstraniva bodeco zico?” In bosta prislonila lestvi vsak s svoje strani in si dovolila ugledati drug drugega vrt.
Pogumnez bo odprl vrata dvorisca in radoveden otrok bo smel na ulico. Tja bo prisel se drugi, se tretji. In iznasli bodo igre, ki jih prej niso poznali.
Nekoc se bo nasel nekdo, ki bo dezeli zelel dobro. Varoval jo bo namesto prekrhke lupine mirnih let.
Nekoc bo nekdo kljub belim valovom in drobnemu pesku pozabil nase, odmislil omamne koktaile in svojo moc zrtvoval za zascito obupanih.
Nekoc bo nekdo…
In ce ga ne bo?
Potem s hrepenenjem cakam na dan, ko bo odlocna roka nekoga udarila po mizi ter poslala domov vse, ki so dezelo odkrili, a je niso vzljubili.
… in boš videl, v kako čudoviti deželi živiš.
Slovenci ljubimo dokazovanje. In da bi pokazali, kako smo nekaj posebnega > si trpamo urnik. In da bi pozabili, da morda ne odstopamo zadosti od povprečja > si trpamo urnik. In da bi utopili svojo žalost ob spoznanju, da je nekdo boljši od nas > si trpamo urnik. In da bi nam vseeno nekje nekaj uspelo > si izmislimo “šport”, si izmislimo norost, si natrpamo urnik.
Saj ne gre za trpanje urnika le zato, da bo koledar počečkan. Kje pa… Borimo se, da bomo potem vsi pametni. Da bomo potem vsi ambiciozni. Da bomo potem vsi dokazali, kako je vsak boljši. Da bomo potem vsi vse znali. Da bomo potem večja konkurenca drug drugemu.
In se izgubimo v naglici, v kolesju družbe, v brezbrižnosti odnosov. Družina postane skupina oseb, ki spi v približno sosednjih prostorih. Nič kaj več in nič kaj manj. To je povezanost »najbolj povezanih« ljudi. Prijatelji pa? To so tisti, katerim rečeš: »Z veseljem bi šel s tabo na kavo, ampak saj veš, kako je – ni časa.«
No, in potem se pojavi nekdo, ki ima tega zadosti. Svetla izjema želi spremeniti svet. Najprej svojega. Dovolj je bilo depresije, dovolj je bilo polovičarstva, dovolj je bilo odrekanja čajčkanju in klepetom, ki razvedrijo dušo. Čas je za spremembo.
Spreminjevalec sveta si uredi urnik, izbriše polovico aktivnosti, na katerih bi lahko blestel, uniči si nekaj odstotkov prednosti, ki bi jo s pridobljenimi kompetencami čez nekaj let lahko uveljavljal nasproti svojim konkurentom, prosilcem za službo. Ampak žrtev se zdi vredna in svetlogledi junak se veseli vseh bližnjih, za katere bo končno imel več časa.
A glej ga, zlomka! Ti njegovi nimajo časa zanj. Je treba to, je treba ono… Ostali so v vrtincu lastnega sveta. Niso izstopili. In spreminjevalcu sveta začne ugašati žar svetlega pogleda. Njegovo neizmerno pričakovanje se spremeni v razočaranje. Postane osamljen. Odprtih rok in srca za tiste, ki le bežijo mimo. Ki se nimajo časa ustaviti.
Ponovno se lahko napije domačnosti le iz smrčanja, ki prodira skozi stene in sedaj sam posluša izgovore o »kavi kdaj drugič«. Tem se morda pridruži še tu in tam kakšna pikra glede »ti, ki imaš čas…« in nek občutek, ki si ga ne prizna, pa vendar se mu zdi, da je čisto sam in nerazumljen na tem svetu. Roke so odprte, srce čaka in duša postane žalostna.
Kako se rešiti iz tega? Najbolje bo do zadnje minute napolniti svoj urnik. Tako ne bo nihče opazil, da bi morda lahko bilo kaj narobe. Potem bomo vsi zadovoljni. Potem bomo vsi pametni. Potem bomo vsi ambiciozni. Potem se bomo vsi dokazali. Potem bomo vsi vse znali. Le zakaj bi potem kdorkoli potreboval svojega bližnjega?
Tu sem doma in že od konca junija ponovno tu tudi prebivam… 
O, Slovenija, kako si lepa!
Veliki dan v nedeljo – soodločanje. Neposredna demokracija. Naš skavtski načelnik je v imenu IOja lepo povedal. 
No, pa fajn odločitev!
Joj, joj… Kar zadnje srečanje je že za mano, samo nekaj SKVOjev nas še čaka… Malo sem že nostalgična. Res je bilo fajn, odkritje valladoliških skavtov pa sploh največji čudež. :D Kar drži, da smo ena velika družina. Kamorkoli prideš, lahko najdeš te brate in sestre.
No, saj bom kar zaključila s tole mojo pisarijo (se moram učiti), samo še nalimam povezavo do predstavitve SKVOja Grupo Scout Parquesol, ki je bila pravzaprav narejena za začetek leta. Bo pa tudi za konec dobra… Da nas spoznate, če nas že tekom leta mogoče niste…
Bodite pripravljeni in buena caza!
Catoute. Vrh Leónskih gora, ki se dviga 2112 metrov v nebo. Gledali smo ga s prejšnje ture, iz doline izpod Peñe Ubiñe. Ime, ki si ga je skoraj nemogoče zapomniti, pa je kljub temu ob vračanju v Valladolid postal mašilo, zmerljivka, pohvala, krneki … Catoute, Catoute, oh ti, Catoute! Ena najlepših gora, na katero pelje še lepši greben!
Začetek poti je bil še posebej zanimiv zaradi pisane druščine. Nekateri smo bili do zob oboroženi z gorniško in zimsko opremo in nas je nek zanos kar nesel navzgor, našli pa so se tudi takšni, ki so se ob prvem srečanju s snegom (in naklonom pobočja, ki smo ga prečili) začeli pritoževati, da to pa že ni pohodništvo. (op. Dani sta bili dve možnosti – gorništvo (osvojitev vrha) in pohodništvo (pot bolj kot ne po ravnem do Lagune in vrnitev po že prehojenem nazaj.) No, na poti se je pojavil tudi nesrečnež, ki smo ga vsi začudeni gledali, ko je v adidaskah skušal suh priti čez reko.
Bilo je tudi nadvse poučno. Izvedela sem, da se je prejšnji večer odigrala zgodovinska tekma med Barcelono in Madridom in nekaterim je z obraza sijal tak nasmešek, da je bilo nemogoče spregledati, kdo je zmagal. Razkrito mi je bilo poslanstvo univerz iz Baskije in nekaj slovničnih podrobnosti jezika euskera. S pristnimi Valladolidčani sem delila veselje, da so doma tako blizu smučišč (nič več kot dve uri z avtom do prvega (hihi)) in da imajo njihove vasi še starodavni pridih, ki med počitnicami omogoča miren oddih. In seveda – znova sem lahko v teoriji in praski odkrivala razlike med severno- in južno-španskim značajem.
Na sedlu, v snežnem objemu, so padale odločitve – vrnitev, en vrh, drugi vrh… Tisti, ki smo se odločili za najvišjega, smo kar hitro nadaljevali. Res pa je bilo manj čvekanja in več pozornosti. Da je lahko bil korak gotov in odločen. Ob pogledu na zadnji del poti se je skupina še malo razredčila. Nekaterim se je zdelo bolje, da se vrnejo. Enajst pa nas je nadaljevalo. Po čudovitem grebenu, v poletni toploti, s pogledom na cilj. Seveda smo ga dosegli. Čestitke na vrhu, slikanje … ter neskončno čudenje nad neskončno lepimi gorami vsenaokoli. Kk leeepoooooo!!! (Več se pa ne da povedati z besedami.;))
Pot navzdol je bila (tako kot vedno) ena sama uživancija. Vsaj jaz sem spet postala malo otročja. Tek po strmini, metanje v sneg, delanje angelčkov, tuš za ostale, kepanje in tekmovanje v ciljanju debla … Piko na i sta dodala še uspešno opravljen izziv – prehod čez reko po drevesu ter namakanje nog v ledenem potoku ob prihodu v vas.
Uživala sem in res je, kar so mi tudi ostali zagotovili: Srečo imam, da sem prišla v Valladolid, kjer obstaja univerzitetna gorniška skupina. ¡Viva el GUM!
Šel sem vrh planin, gledat z visočin.
Ves prelepi svet s snegom je odet.
Lep je Božji svet, krasen je razgled,
vse je krog in krog, delo Božjih rok.
(slovenska narodna?)
Česar ne morejo povedati besede, naj povejo slike. Česar pa ne morejo povedati slike, lahko razkrije le doživetje …
P.S. Tokrat sem malo posodobila pregledovanje fotografij… Na voljo sta dve možnosti – slideshow ali klasična galerija. Slike so iste; izberite, kar vam je ljubše. Lahko pa v komentarjih poveste, kaj se vam bolj dopade.
Pod prispevek o vzponu na Peño Ubiño sem dodala slikce z vrha in spusta. Da ne boste mislili, da sem še kar tam pod oblaki. 
Želim vam blagoslovljeno in radostno Veliko noč.
Nimamo se česa bati. On je premagal smrt. Vstal je. Tudi mi bomo.
Iščimo Ga med živimi.
ALELUJA!
- Z Jezusom proti zarji vstajenja.
Ponosna na svojo prvo potico
